Filmi ki si jih želim ogledati:

• Rdeči boogie
• Metropolis (Ljutomer)

Že ogledano:

Varuhi formule

Kljub spoilerjem na začetku filma s strani sogledalcev, mi je bil film precej všeč.

Feničanska spletka

Najnovejši film Wesa Andersona, kjer tokrat opazujemo trgovskega mogotca "Mr. 5%" pri ... spletkarjenju. Vizualno čudovit film (seveda), vsebinsko pa me nekako ni potegnil.

Vrteli so ga na Kinodvorišču (atrij SŽ tik ob kinodvoru) in all I can say is wow. Čudovita scena, luškane vrtne lučke ob stolih, dekice in zvezdnato nebo.

Ali je bilo kaj avantgardnega?

Med ostalimi eksperimentalnimi filmi je bil tudi nek animirani film Toneta Račkega z naslovom "Vsi so prihajali". Navdih je dobil ob študiranju Picassovih del žensk, ko se samozadovoljujejo. Nastala je animacija v stilu Picassovih risb, v ozadju pa se predvaja "Vsi so prihajali, njega ni blo". Precej hecno.

Vila blok Evropa

Še ena abonmajska predstava v MGL, ki pa sem jo gledala le 5 minut. Predstava Človek v morju se je začela ob 20:00 na mali sceni, jaz pa sem ob 19:55 vdrla v veliko dvorano, se zrinila na naključen sedež, in začudeno gledala na oder, kjer je 9 ljudi igralo "monodramo" človek v morju. Občinstvo se je smejalo igralcem, meni pa nič ni bilo jasno. Po 5 minutah sem dekle na sosednjem sedežu vprašala katera predstava je to, in se nato osramočeno zrinila mimo nje ven iz dvorane. Hostes, ki me je že prej videl iti v dvorano mi je ob tem rekel "da me je že mislil vprašati na katero predstavo grem" ker sem se mu zdela zmedena. Nato sva skupaj po stopnicah tekla v zgornje nadstropje do male scene, da je on preprosil Enjo (drugo hosteso) da me spusti na mojo predstavo. Skratka, 2 predstavi za ceno ene!

Po dejanskem ogledu predstave me je ta malce razočarala. Veliko ljudi na odru je pomenilo, da so vsi skozi predstavo ostali bolj ali manj statični, saj niso imeli časa in prostora da bi se razvijali. Občutek imam, da ima scenarist pred samo nekakšen "moodboard" vsakega lika, in ta potem, ko pride do besede, reče naključno stvar v povezavi s svojimi značilnostmi, pri tem pa občinstvo o njem ne izve nič novega. S tega vidika se mi je zdela predstava malce dolgočasna - razumem, da so želeli vzbuditi čustva nekakšnega brezupa in dejstva da "itak ne bo nič iz tega", vendar se je v predstavi teplo toliko nekih stranskih zgodb in kritiziranja vsega nasploh (pa stanovanjska kriza, pa telefoni, pa individualizem, ipd.), da je bilo po mojem mnenju vsega sukpaj že preveč.

Vmesni deli, ko je lik nagovarjal gledalce, so se mi zdeli malce slabo izvedeni, in natlačeni z vsebino. V spomin se mi je vtisnil rant o trigger warningih - kako smo pomehkuženi in se bojimo vsebin, ki bi lahko v nas vzbudila kakršna koli slaba čustva.

Scena je bila čudovita. V stilu ekobrutalizma so bile visoke betonske stene prepredene z divjimi rastlinami, od strehe pa so ostali le tramovi, ki so metali sence na prazne stene. Skratka, zelo "fitting" za staro lovsko kočo, ki bo kmalu po spremembi namembnosti postala luksuzen steklen kompleks vilablok Evropa!

Človek v morju

Gledališka predstava v MGL, ki pa ji težko rečemo predstava. Lotos (igralec) je sedel na kupu ladijskih vrvi, in nam pripovedoval zgodbo o preživljanju poletij na slovenskih tovornih ladjah. V pripovedovanje je vpletel spomine iz svojega otroštva, in prepričana sem, da so gledalci ob omembi "prodajalke pomfrija v menzi na vogalu nasproti name" začutili val nostalgije. Nasploh je velik del predstave temeljil na tem, da si skupaj z Lotosom podoživel te spomine iz njegove mladosti, kot se jih je živo spominjal on v trenutku, ko je bil prepričan, da bo umrl. Mene se to ni tako močno dotaknilo - občinstvo je pelo, ko se je vrtel komad iz vinilke, enoglasno reklo "Kje so naše ladje?" ko je Lotos omenil oddajo, ki se je na radiu vrtela ob petkih zvečer, ... Kljub temu, da morda predstave nisem izkusila na tako čustvenem nivoju kot nekateri, mi je bila še vseeno zelo všeč - ker je bila drugačno, vzdušje povsem sproščeno, kot bi bil s prijateljem na kavi.

p.s. Na koncu smo si nazdravili s šampanjcem, gospoda zadaj pa sta nato vprašala, če lahko svoje (prazne) kozarce zamenjata z novimi. Goals.

Fantastic planet

Film z zelo specifičnim vajbom, narejen stilu čehoslovaške ilustracije v 70ih. Zanimiva smer razmišljanja - neka višje razivita vrsta ima ljudi doma za ljubljenčke, "divji" pa so considered golazen. Kul zgodba, stil in vibes. 5/5.



Carrie

Ne maram grozljivk, ampak ta je imela ravno dovolj malo gore prizorov in ravno pravi flavour "strašnosti", da mi je bila všeč. Pred začetkom filma so na platno projicirali en frame iz filma, ki pa je bil major spoiler, tako da sem cel film čakala, kdaj se bo to zgodilo. Všeč mi je bilo, kako so na nežen način prikazali ta košček deklištva (tukaj imam v mislih predvsem opening scene). Zelo vmesno se mi je zdelo vpletanje nadnaravnih elementov, saj niso bili vtkani v zgodbo na način, da tudi gledalci skupaj s Carrie nismo vedeli, ali so to le naključja in se nam vse skupaj samo dozdeva. Aja, spoiler, everybody dies in the end.

Fosfen

Film za zaprte oči in prostorski zvok - kul koncept, s katerim je režiser (ofc francoz) poskušal "spraviti občutek rejva v film". Glasba bi imela lahko tudi kaj melodije, ne samo ritma, sicer pa mi je tistih 30 minut minilo hitreje, kot sem sprva pričakovala. "Film" ni bilo le utripanje lučk, ampak si ob ponavljajočih se motivih zvoka in "slike" lahko ujel nek utrip, ki pa mu težko rečem film.


La Commune (Pariz, 1871)

Skoraj šesturna pošast ki si jo je cca 20 ljudi ogledalo v kinodvoru. Ena izmed teh oseb sem bila tudi jaz! Review comming soon.

Poor Things

Grd, grotesken in grozljiv, vendar čudovito posnet film. Obožujem magični realizem & zdi se mi, da je bil tukaj res potisnjen do skrajnosti (na srečo, saj bi sicer izpadlo slabo in pretenciozno). Zdi se mi, da je to žanr, kjer je težko poleg vseh absurdnih stvari ohranjati neko vsebino (brez zanašanja zgolj na "shock value"), ampak jim je to s kulskimi kadri (i loved the fisheye lenses in komične zoomoute) in super kastingom res uspelo. Konec se mi je zdel rushed in ne ravno v stilu zadnjih 2 ur filma, ki smo jih gledali - kot da bi želeli vso kritiko raznoraznih "-izmov" zbasati v nekaj minut dialoga.

Ben Hur

Triinpol urni celovečerec, posnet leta 1959. Cel film sem si (na nesrečo mojih sogledalcev na glas) govorila, da tukaj *ni* CGI-ja. I'm sorry, it will happen again ko bomo gledali 2. polovico.

"The chariot race required 15,000 extras on a set constructed on 18 acres of backlot at Cinecitta Studios outside Rome. Eighteen chariots were built, with half being used for practice. The race took five weeks to film."

Zaradi dolžine filma je kar v sam film vključen premor! Čeprav je ta dolg le 15 minut, smo si drugo polovico ogledali šele po slabem mesecu. Na koncu je bilo malce preveč verskega simbolizma za moj okus, pa tudi vse skupaj je že mejilo na kič.

Saltburn

Kul film. Ampak saj to že itak veste, ne rabite še mojega strokovnega priporočila, da si ga oglejte. :)

Ko to tamo peva

Na vsake par let pozabim naslov tega filma, panično googlam po internetu naslednjih nekaj let, sprašujem ljudi če se spomnijo tistega čudnega filma z orglicami in avtobusom, se po letu ali dveh iskanja spet spomnim in si prisežem da ne bom več pozabila..



Ženske Miesa van der Roheja

Film o pozabljenih ženah, hčerkah in ljubicah soustanovitelja Bauhausa.